Sv. Janez Marija Vianney

posted in: Liki | 0

Janez Marija Vianney, goduje 4. avgusta

zavetnik župnikov

Janez Marija Vianney (Jean-Marie Vianney) se je rodil 8. maja 1786 v mestu Dardilly blizu Lyona v krščanski družini in bil tako kljub obdobju – takrat se je namreč razplamtela francoska revolucija, ki je prinesla tudi preganjanje katoličanov – že v svojih ranih letih deležen dobrega krščanskega zgleda. Kot deček je hodil na pašo, kjer je najraje molil in tudi druge pastirčke navajal k molitvi. Da je posebno častil Božjo Mater, vidimo v njegovi prisrčni gesti – ko je opravljal kakšno težko delo na polju ali v vinogradu in mu je že zmanjkovalo moči, je pred sebe postavil njen kipec in delal naprej iz ljubezni do nje.

Preganjan, a vztrajen
Ker so torej v tistem času duhovnike preganjali, je Janez lahko prisostvoval verouku le ponoči, ko so ga vodile redovnice, preoblečene v navadna oblačila. Na ta način je prejel tudi prvo obhajilo – v oddaljeni kmečki hiši, pred katero so zapeljali vozove sena, da se skozi okna ne bi videle goreče sveče. Ko se je revolucija umirila, je v bližnjo vas prišel za župnika svetniški duhovnik Karol Balley. Takoj je opazil pobožnega, tedaj devetnajstletnega Janeza in ga vzel k sebi, da bi ga pripravil na duhovniško pot. Vendar pa je pri tem naletel na nemalo težav in največja izmed njih je bila, da se je Janez težko učil. Ker pa si je Janez zelo želel postati duhovnik, se je, kot še mnogokrat kasneje, zatekel k molitvi in postu in se odpravil na romanje v La Louvesc na grob svetega Frančiška Regisa. Od takrat je napredoval v učenju in ni več zapadal v malodušnost.

Zgled dobrega duhovnika
Pri svojih skoraj tridesetih letih je Janez Vianney 13. avgusta 1815 postal duhovnik. Njegova prva služba je bila pri očetovskem prijatelju in učitelju Karolu Balleyu, kjer je bil postavljen za kaplana. Ta ga je uvedel v še globlje molitveno, asketsko in pastoralno življenje. O njima G. Gilbert piše takole: »Župnik iz Eccullyja in njegov kaplan sta čudovita duhovnika. Oba prakticirata pokoro in odrekanje. Kadar ne pozabita jesti, si privoščita povsem enostaven obrok: kuhana govedina in krompir.

V Arsu
Že leta 1818 je bil Janez imenovan za župnika v majhni župniji Ars, kar je generalni vikar razložil s temi besedami: »V tej župniji ni veliko ljubezni do Boga; vi jo boste vanjo vnesli.« Janez je sam kasneje dejal: »To sem imel križev! Če bi ob prihodu v Ars vedel, kaj me čaka, bi bil pri tisti priči umrl.« Kljub temu je ostal v Arsu vse do svoje smrti.

V Ars se je Janez odpravil peš s svojo skromno prtljago na vozu. Ko se je približal vasi, se zaradi goste megle ni znašel. Za pot je vprašal mimoidočega pastirja. Ko ga je ta usmeril, se mu je zahvalil in dejal: »Otrok moj. Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebo.« Na tem mestu danes stoji spomenik v spomin na to srečanje.

Ob njegovem prihodu je bil Ars majhna, versko zapuščena in zanemarjena vas. Novi župnik se je zato takoj spravil k delu. Začel je s težkimi pokorami, dolgimi prebedenimi nočmi v molitvi pred Najsvetejšim, resnimi in ostrimi pridigami. Kmalu je začel sodelovati tudi na ljudskih misijonih po bližnjih vaseh in tako se je glas o njem širil daleč naokrog. Čeprav je med duhovniki veljal za ‘vaškega tepčka’, so ga ljudje spoznali kot izrednega spovednika, zato se je pred njegovo spovednico vedno vila dolga vrsta. Spovedoval je tudi po 12 do 16 ur dnevno.
Veliko skrb je posvetil tudi obnovi župnišča in cerkve. Čeprav je znano, da je hotel imeti vedno najlepši mašni plašč, ker je za Jezusa želel vse najboljše, je živel zelo skromno in vse, kar je jedel, je bil največkrat postan krompir. Arško župnijo je v enainštiridesetih letih svojega župnikovanja prenovil in posvetil. Vas se je spreobrnila in postala središče izrednega pastoralnega dela. Znano je, da so se počasi vse gostilne, kamor so vaščani zahajali in tam zapravljali čas in denar, druga za drugo zapirale vse do zadnje.

Satan ga je napadal
Njegovo svetniško pot pa je večkrat prekrižal tudi satan, ki ga je skušal od nje odvrniti. Enkrat ga je celo ponoči skušal sežgati, a župnik je ostal nepoškodovan. Ožgana je bila le njegova postelja, ki jo še danes lahko vidimo v Arsu.
Izčrpan od težkega in dolgotrajnega dela, ostrih pokor in drugih težav je Janez Maria Vianney umrl 4. avgusta 1859. Na njegovo priprošnjo so se zgodili mnogi čudeži, Cerkev pa ga je razglasila za zavetnika vseh župnikov.

(Viri: različne internetne strani, knjiga Svetnik in njegov demon, sencur.net)

Življenje in delo Janeza Marije Vianneya je slikovito opisal Wilhelm Hünermann v knjigi Svetnik in njegov demon.

Upodobitve: Arškega župnika v glavnem upodobljajo kot moža drobne postave, spokojnega izraza na obrazu ter osivelimi, nekoliko daljšimi, bujnimi, urejenimi lasmi. Oblečen je v duhovniško oblačilo, štola okoli njegovega vratu pa se velikokrat pojavi v vijolični barvi, ki liturgično ponazarja adventni in postni čas – mir, spokoro in spreobrnitev.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja