Sv. Eva

posted in: Liki | 0

EVA

Eva je svetopisemsko svetniško ime, ki ga je nosila prva ženska, Adamova žena. Ta goduje skupaj z možem 24. 12. (tako je že več stoletij, čeprav uradno nista svetnika) in je zaradi svojega bivanja v rajskem vrtu zavetnica vrtnarjev.

Izhaja iz enakega latinskega imena, to iz starogrškega Eua, to pa iz hebrejskega Havvah, ki ga Sveto pismo povezuje z besedo hajjah, ‘živeti’, ‘živa’, saj je Eva »postala mati vseh živih«. Po Svetem pismu je Eva prvo ime, ki ga je človek (tj. Adam) dal drugemu človeku.

Ime se rabi tudi kot krajša oblika nekaterih imen na Ev-, npr. Evelina. V zvezi s tem je zelo zanimivo dvojno ime Eva Lina.

Priljubljenost imena Eva, ki ga je 1. 1. 2012 imelo 7249 prebivalk Slovenije, je najbolj narasla v zadnjih 12 letih 20. stoletja. Več kot 200 Ev se je prvič rodilo leta 1991, v letih 2010 in 2011, ko je bilo ime Eva pri nas najbolj priljubljeno med ženskimi imeni, pa se jih je rodilo po več kot 300. Da je zelo veliko slovenskih Ev še zelo mladih, kaže tudi njihova povprečna starost na začetku leta 2012: 17,6 leta.

Med oblike imena Eva, ki so pri nas uradno zapisane, spadajo klicne Evi, Evica in Evka, iz španščine izvirajoča Evita (po svoji izvirni vlogi ustreza našemu Evica) ter ime Evina, ki je nastalo s podaljšanjem s pripono -ina. V rabi je tudi sestavljeno ime Evamarija.
Za obliko imena Eva velja tudi ime Evelina, ki najverjetneje izhaja iz starejšega angleškega imena Evelyn, to pa je bilo prvotno priimek. Pomensko sorodno je izvirno slovensko ime Živa.

S svetopisemsko Evo, ki je v raju, kjer je živela gola, podlegla skušnjavi, sta povezana izraza biti Evina hči, ki pomeni »biti navadna ženska z vsemi slabostmi«, in biti v Evini obleki, ki pomeni »biti gol«.

Ime Eva je v Pohlinovih Kratkočasnih ugankah inu čudnih kunštah iz 18. stoletja pod vplivom nemške izgovorjave črke ‘v’ dobilo obliko Efa. Uganka pa se glasi takole: »Kaj je tu zena [tj. za ena] dekleca, katira … je mate [tj. mati] postala, ter je povila, deslih [tj. dasi] se sama ni od matere rodila? Efa.«

***

Adam in Eva, prastarša
god 24. decembra

Na dan pred božičem se Cerkev spominja prvih staršev Adama in Eve. Naše misli so navadno ta dan že tako usmerjene v lepo in srečno božično razpoloženje, da se ju bolj malo spominjamo. Ali pa smo se zaradi časov in razmer navadili, da v njih komaj še vidimo naše prastarše kot prvi člen v vrsti prednikov.

Dan njunega spomina pa ni bil po naključju izbran za 24. december. Adam in Eva sta prinesla na svet greh; drugi Adam, Jezus, in druga Eva, Marija, ki je rodila Jezusa, sta ga spet odvzela. Sveto pismo poroča o njunem življenju: »Bog je rekel: ‘Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji.’ Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je vdahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša … In spet je rekel Bog: ‘Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.’ Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku« (prim. 1 Mz 1 in 1 Mz 2).

Primer Adama in Eve nam pove, kako je za velik greh (četudi enkraten) treba delati pokoro s trdim delom vse življenje. »Prekleta bodi zemlja zaradi tebe! S trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja« (1 Mz 3,17). Če kristjani pozabljamo na Adamovo in Evino vlogo v našem odrešenju, bi nas morala na to opozarjati krščanska umetnost, ki nam ju ne predstavlja samo v skušnjavi in grehu, marveč kot starozavezni zgled nove zaveze in kot tista, ki ju je Kristus sam po svoji smrti pripeljal iz podzemlja, kjer sta, samo s tanko steno ločena od neodrešljivega – ker ni hotelo biti odrešeno – padlega stvarstva, čakala na obljubljenega Mesija.

Cerkev sama ne vidi v njunem grešnem padcu toliko bridke posledice, prekletstvo, kolikor bolj preklic tega prekletstva. Adamov greh označuje v hvalnici velikonočne vigilije celo kot »srečno krivdo«, ker nam je prinesel Odrešenika. Odrešeni in od Boga z njegovim lastnim življenjem hranjeni človek stoji toliko više, kot je stal prvi človek pred grehom.

Upodabljajoča umetnost spremlja prve starše na vseh postajah njunega življenja; od stvarjenja Adama in Eve prek življenja v raju, kjer je vladalo mirno sožitje med človekom, živalmi in vso naravo, do skušnjave in greha ter izgona iz raja. Vrh tega upodabljanja pomenijo v 16. stoletju dela Raffaella in Michelangela (Sikstinska kapela!).

Vir: http://www.druzina.si/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja