Pedro Opeka

posted in: Liki | 0

Predstavljajte si, da se povzpnete na hrib in na lastne oči vidite smetišče na katerem živijo ljudje. Neznosen smrad, plastika, papir, mešani odpadki in ljudje, ki si iščejo hrano in med tem smradom spijo – živijo … Kaj čutite ob tem? Usmiljenje, nelagodje, pretresenost? Težko si je predstavljati tako močno revščino in ob Pedru Opeki je priložnost, da se ustavimo ob tej bolečini človeštva. Na vprašanje, kako se spomnite prvega dne, ko ste prišli na odlagališče odpadkov in obenem odlagališče ljudi v prestolnici Madagaskarja, Pedro Opeka odgovarja z besedami: “Težko si je predstavljati bolj kužen smrad od tistega, ki me je zajel 20. maja 1989. Bil sem šokiran.” Reveži v depresiji nimajo kam. Odidejo na ta smetišča, s seboj pripeljejo cele družine in potem tam preprosto zaživijo. Človek se navadi tudi najhujšega in se v to usodo vda. Do njegovega prihoda so živeli v skromnih, meter in pol visokih hišah iz kartona in plastike. Opeka pove, da je bil močno ogorčen in notranje pretresen. To so vendar ljudje! Za nas kristjane bratje! Ni se mogel sprijazniti z mislijo, da so nepreklicno izgubljeni in da za nje ni nobene rešitve, nobenega upanja več. Večkrat je prihajal med nje in bolj od blizu spoznal njihove stiske. Moral se je plaziti po tleh, da je lahko prišel v njihova bivališča, v njihove bajtice iz cunj in lepenke.

Po Pedrovih besedah je bil odločilen vzgib za njegovo pot med reveže dogodek ob papeževem obisku Madagaskarja. Takrat se je na oder v bližino papeža prebila drobna razcapana deklica Monik z enoletno sestrico Zin na hrbtu. Bili sta tako neznatni, da sta se izmuznili mimo varnostnikov. Papež Janez Pavel II. ju je stisnil k sebi in objel. Takrat se je Pedro Opeka odločil, da gre med revne brate. Duhovnik, ki se posveča humanitarnemu delu. Približal se je ljudem na samem dnu. Posebno skrb namenja otrokom. Ljudi povezuje in jim pomaga na poti samozaupanja. Zanje išče delo in jim pomaga razvijati delovne navade. Skupaj z njimi je začel graditi stanovanja, vasi, šole, športne dvorane in cerkve. V programe za izhod iz revščine, ki jih je ustvaril, je bilo doslej vključenih približno 100.000 najrevnejših. V vaseh, ki so jih skupaj zgradili, danes živi okoli 20.000 ljudi, pri čemer se dotok revežev v vasi se še ni ustavil. K uspehu je pripomogel splet več dejavnikov: Opekova inkulturacija v malgaško okolje, izostren čut za pravičnost in metoda dela, ki temelji na neposrednem, spoštljivem in globoko etičnem odnosu do ljudi. To je dar, to je karizma, ki jo živi.

Mnogo je napisanega o tem velikem človeku, na voljo so različni posnetki in celo dokumentarni film, vendar so med vsem naštetim najmočnejša pričevanja. Izjava 13 letne Janette o Opeki, ki jo je na smetišču kot dojenčka po obrazu obgrizla podgana, prodre v globino srca: »Zelo sem vesela, da sem tu. Tu sem bila rešena. Če ne bi bilo tebe, ne vem, kaj bi bilo z menoj.« Prav tako je ganljiv zapis 70 letnega starca o Pedru: »Mompera je naš oče in naša mati, tukaj na zemlji in v nebesih. On nam daje hrano za telo in dušo. Naj dolgo živi mompera!«
Tudi misli Pedra Opeke so zelo dotakljive. Obkrožen z otroki iz vrtca je dejal: »Taka iskrenost, taka ljubezen, take se ne vidi nikjer, razen pri otrocih … Za te otroke se mi bojujemo vsak dan, za njihovo dostojanstvo!«
Med delavci v kamnolomu je rekel: »Ko hodim po vasi ali po teh kamnolomih, ko me vidijo nekateri, ki nimajo dela, rečejo: ‘Ti, misijonar, daj mi dela’. Ne rečejo: ‘Daj mi denar’. To je že velika sprememba v mišljenju.« Kako prav ima. Biti s človekom in ga z življenjem učiti delati, ljubiti in odpuščati. Lahko smo hvaležni za duhovnike, redovnice, redovnike in laike, ki z iskrenim odnosom vračajo ljudem spoštovanje, ki so ga iz najrazličnejši razlogov izgubili. V ljudeh ne vidijo umazanih starcev, žena, otrok temveč njihovo človeško dostojanstvo.

Mihaela Razboršek

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja