Adventni čas

Čas duhovne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje, ki bo letos 3. decembra, in ga sklenemo v tednu po četrti adventni nedelji na sveti večer, 24. decembra. Za razliko od postnega časa, ki ga obhajamo kot pripravo na veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni.

Z adventnim časom v Katoliški Cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.

Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek celotnega cerkvenega leta. Dogodki ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poroča Sveto pismo) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se kristjani pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). K zunanjim in materialnim pripravam na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v osebni molitvi in duhovni poglobitvi, kar lahko vključuje prejem zakramenta sprave, razne odpovedi, post, dobra dela ali miloščino.

Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Gospod je prvikrat na svet prišel kot človek, rojen iz Device Marije, njegov drugi prihod pa pričakujemo na sodni dan. Kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po delovanju Svetega Duha oziroma v skrivnostno Božjo navzočnost v srcu vsakega človeka, kar lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere.

Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.
Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Tradicionalno se pri nas v cerkvah in po domovih pripravljajo adventni venci s štirimi svečami. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju.

Razlaga simbolike adventnega venca
Adventni venec je iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Kot okras in liturgični simbol adventnega časa, prevzet od germanskih narodov, se je v Sloveniji uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Večji venec s štirimi svečami visi ali je postavljen v cerkvah na vidnem mestu v prezbiteriju, vsako adventno nedeljo pa na njem prižgejo dodatno svečo.

Liturgični adventni venec ima več simboličnih pomenov in razlag:
Okrogla oblika pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana. Štiri sveče, ki so lahko samo v vijolični ali beli barvi, imajo posebno simboliko:
• predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta);
• predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod in zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi;
• predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo;
• predstavljajo človekovo življenje; (ob rojstvu) prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bliže sklepu življenja in nas spominja na tuzemsko minljivost.

Sveče prižigamo tako, da na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo, na drugo adventno nedeljo poleg prve prižgemo tudi drugo – in tako naprej do četrte adventne nedelje, kar pomeni, da je v času, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, v prostoru vedno več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.

Adventni venci naj bi bili narejeni brez dodatnega okrasja in to z namenom, da pride do izraza opisana simbolika.
Nekateri razlagalci štiri sveče in štiri adventne nedelje povezujejo tudi s štirimi obdobji zgodovine odrešenja: 1. od stvarjenja do Abrahama, 2. od Abrahama do judovskih kraljev, 3. od judovskih kraljev do babilonske sužnosti, 4. od babilonske sužnosti do Kristusovega rojstva.

http://katoliska-cerkev.si/adventni-cas

OSEL IN VOL

Ko sta bila Jožef in Marija še na poti v Betlehem, je eden od angelov zbral vse živali, da bi med njimi izbral najbolj primerno za pomoč Sveti družini v hlevu.
Seveda se je prvi oglasil lev: »Samo kralj lahko služi novorojenemu kralju sveta. Postavil se bom pred vrata in na drobne koščke raztrgal vsakogar, ki bi si upal malo približati otroku.«
»Preveč nasilen si, » je rekel angel.

Zatem je spregovorila lisica zvitorepka. S popolnoma nedolžnim obrazom je sladko dejala: »Poskrbela bom, da bo Jezušček dobil vsako jutro najslajši med in najbolj mastno mleko. Vsak dan bom Mariji in Jožefu prinesla kokoš.
»Preveč nepoštena si,« ji je rekel angel.

Tretji se je predstavil pav. Razprostrl je svoj mogočni pisani rep in dejal: »Ubogi hlev bom okrasil, da bo lepši od Salomonove palače.«
»Preveč napuhnjen si, je rekel angel.

Zvrstile so se še druge živali in vsaka se je hvalila s svojimi darovi. Angel ni našel primerne, da bi varovala Kralja kraljev in mu pomagala. Nazadnje se mu je pogled ustavil na polju, kjer sta dve živali pomagali kmetu pri delu. Bila sta vol in osel. Angel ju je vprašal: »Kaj bi vidva lahko ponudila?«
»Nič,« je odgovoril osel in povesil svoja dolga ušesa. »Nič drugega nimava, kot svojo ponižnost in potrpežljivost.«
Vol pa je boječe, ne da bi povzdignil oči, dodal: »Morda pa bi midva lahko v tem mrazu grela dete s svojo toplo sapo.«
In angel se je končno nasmehnil: »Vidva sta prava!«

***

Jezus je bil rojen v revščini, med preprostimi in revnimi ljudmi. Tudi Marija in Jožef sta bila revna in preprosta, zato sta bila popolnoma poslušna Božjemu klicu.
Tisti, ki jih duši teža bogastva in moči kakor Heroda, nikoli ne bodo slišali Božjega glasu. Preveč so zaposleni s tem, da branijo svoje imetje. Zaradi tega so celo v nevarnosti, da ovirajo Božje načrte.
Bogati in ošabni imajo vse, ubogi pa nimajo nič. Zato znajo pričakovati od drugih in od Boga. Znajo sprejemati, pa tudi dajati.
Prav ubogi in preprosti vidijo Dete Jezusa in samo oni slišijo angelsko petje.

Če želimo slišati in živeti sporočilo božiča, se moramo osvoboditi vsega, kar nas dela slepe in gluhe za Boga.

(Besedilo iz knjige Zgodbe za advent in božič, 71-72; Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 62-64)

Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu:

»Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« (Lk 2,15)