Binkošti – prihod Svetega Duha, rojstni dan Cerkve

S slovesnim praznikom binkošti, ki ga bomo praznovali v nedeljo, 4. junija 2017, bomo v Katoliški cerkvi sklenili velikonočni čas.

Obhajamo ga 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ki je v bogoslužju simboliziran tudi z rdečo barvo (za razliko od siceršnje bele barve). Sveti Duh se je, po Lukovem poročilu (Apostolska dela 2,2-13), z ognjem in viharjem spustil na zbrane apostole. Zbranim apostolom je dal dar govorjenja v različnih jezikih: po tem so govorili tako, da so jih lahko hkrati razumeli govorci različnih jezikov in narečij.

Binkošti so tako rekoč »zlata velika noč«. Zato v bogoslužju še enkrat beremo evangelij velikonočnega praznika. Kristus je vstal in živi. Smrt nima več moči. Prestrašenim apostolom prinaša mir in podarja odpuščanje.

Izraz binkošti in cerkveno leto

Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz ‘der fünfzigste Tag’ (petdeseti dan)), pojem pa izhaja iz grške besede pentekoste’ (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.
Povzeto po http://katoliska-cerkev.si/ in http://www.druzina.si/

Kaj pravi Sveto pismo?

Apd 2,1–11: Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elamci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Kreni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!

Jn 20,19–23: Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«