Spomin vseh vernih rajnih
2. november

Začetek spomina vernih duš v vicah izvira iz leta 998, ko je sv. Odilo, benediktinski opat v Clunyju, ukazal samostanom, naj l. novembra popoldne po cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi pa naj molijo večernice; drugi dan naj za mrtve opravijo jutranjice in hvalnice ter zanje mašujejo in delijo miloščino. Lepa navada se je hitro razširila.

Prav je, da se danes spominjamo tudi vseh tistih svetih, ki za svojo svetost še trpe v vicah. Ti so umrli v posvečujoči milosti in so zato že božji prijatelji, pa imajo na duši še male grehe ali pa še niso s pokoro zadostili za že odpuščene grehe. Med njimi so nemara tudi naši najbližji in najdražji. Trpljenje v vicah, kraju očiščevanja, je po besedah duhovnih pisateljev zelo hudo, vendar jih prešinja tudi globoko veselje ob gotovosti glede zveličanja. Na slabšem kakor mi so pa zaradi tega, ker si sami ne morejo pomagati. Čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k »potujoči Cerkvi«. Pomagati jim morejo s priprošnjo tudi zveličani v nebesih – zaradi nadnaravnega dejstva, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov«.

Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi o zvezi z dušami v vicah: »Dokler ne pride Gospod v svoji slavi, potujejo nekateri izmed njegovih učencev na zemlji, drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo in spet drugi uživajo slavo, ko jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je. Vendar pa smo, čeprav na različni stopnji in na različen način, vsi združeni v isti ljubezni do Boga in do bližnjega.«
Verni rajni, ki so umrli v božji milosti, so božji prijatelji in morejo za nas prositi. Zato se kristjani lahko vernim dušam priporočamo za njihovo pomoč v raznih stiskah. Za nas bodo tem bolj prosile, čim bolj jim bomo z molitvijo in dobrimi deli pomagali.

Vir: http://www.druzina.si/

OB VSEH SVETIH IN SPOMINU VSEH VERNIH RAJNIH

Kristjani svojo veroizpoved sklenemo z duhovnim pogledom v večno življenje. Vendar je prav vera v posmrtno življenje, ki naj bi bilo večno, danes precej omajana. Verjetno to ne pomeni, da se danes ljudje preprosto sprijaznijo s smrtjo kot izničenjem osebnega bivanja ali da ne bi več hrepeneli onkraj vsega, kar so dosegli in doživeli v tem življenju. Za človeka ostaja še vedno bistveno njegovo transcendentno, torej vse tosvetno presegajoče hrepenenje. Verjetno pa so predstave o tem tako nepopolne, da si sodobni človek takšnega večnega življenja pač ne želi. Predstava, da bo na drugem svetu vse povrnjeno, danes ni več preprosto sprejemljiva. Kriza vere v posmrtno življenje se začne prav tukaj – nihče noče oditi s tega sveta, iz tega življenja. In končno, to niti ni tako narobe, saj nam Kristus ni obljubil drugega življenja, novega v vsakdanjem pomenu besede. Kristus nam je oznanil, da se bo vrnil v to življenje in ga spremenil, preoblikoval: napovedal je svoj drugi prihod! In to je resnična novost, ki jo prinaša krščanstvo. Nekaj te novosti že slutimo v evharistiji: kruh je najprej darovan, a se vrne navidezno isti kruh, ki pa je spremenjen; po svojem bistvu je že večnost.
M. Turnšek

Če lahko veruješ, da je Bog, ki te ima rad, ne samo v življenju, še veliko bolj po smrti – potem ti smrt pomeni le tole: kot otrok najdeš pot domov k Očetu, v deželo, kjer je vse dobro in kjer se življenje šele začenja v večnem SEDAJ.
Phil Bosmans

Žalovanje je precej drugačno, če znaš »pogledati tja čez«, če s smrtjo zate ni konec vsega, ampak je smrt samo prehod v neko drugačno bivanje. Ko gledaš ljudi, ki žalujejo, dobiš občutek, da zna le malo ljudi »pogledati tja čez«.
M. Klevišar

Povzeto po spletni stani:
http://svmartin.net/wp-content/uploads/2017/10/Martinova-oznanila-29.10.2017.pdf