1. Zarota proti Jezusu
Lk 22, 1-6
(Mt 26,1–5.14–16; Mr 14,1–2.10–11; Jn 11,45–53)
Bližal pa se je praznik nekvašenega kruha, ki se imenuje pasha. Véliki duhovniki in pismouki so iskali način, kako bi ga umorili, kajti bali so se ljudstva.
Tedaj je šel satan v Juda, ki se je imenoval Iškarijot in je bil izmed števila dvanajsterih. Odšel je k vélikim duhovnikom in poveljnikom in se z njimi domenil, kako bi jim ga izročil.
Razveselili so se in se pogodili z njim, da mu dajo denarja. Privolil je in iskal priložnost, da bi ga izročil, ko ne bi bilo blizu množice.
2. Priprava pashalne večerje
Lk 22, 7-13
(Mt 26,17–25; Mr 14,12–21; Jn 13,21–30)
Prišel je dan nekvašenega kruha, ko je bilo treba žrtvovati pashalno jagnje. Jezus je poslal Petra in Janeza ter jima rekel: »Pojdita in nam pripravita pashalno jagnje, da bomo jedli.« Ona dva sta mu rekla: »Kje hočeš, da ga pripraviva?« Rekel jima je: »Glejta, ko prideta v mesto, vama bo prišel naproti človek, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim v hišo, v katero bo šel, in recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj ti pravi: Kje je prostor, kjer bi jedel pashalno jagnje s svojimi učenci?‹ Pokazal vama bo v nadstropju veliko opremljeno obednico in tam pripravita.« Odšla sta in našla, kakor jima je rekel, in sta pripravila pashalno jagnje.
3. Postavitev Gospodove večerje
Lk 22, 14-23
(Mt 26,26–30; Mr 14,22–26; 1 Kor 11,23–25)
Ko je prišla ura, je sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.«
In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas. Toda glejte, roka tistega, ki me izdaja, je z menoj pri mizi. Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, toda gorje tistemu človeku, po katerem je izročen.« Oni pa so se začeli spraševati, kdo izmed njih bo to storil.
4. Prerekanje, kdo je večji
Lk 22, 24-30
Med njimi je nastal tudi prepir, kateri izmed njih se zdi največji. On pa jim je rekel: »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Ali ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.«

5. Jezus napove, da ga bo Peter zatajil
Lk 22, 31-34
(Mt 26,31–35; Mr 14,27–31; Jn 13,36–38)
»Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate.« Ta mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt.« On pa je dejal: »Povem ti, Peter, danes petelin ne bo zapel, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš.«
6. Denarnica, torba, meč
Lk 22, 35-38
In rekel jim je: »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj pogrešali?« Dejali so: »Nič.« Rekel jim je: »Kdor ima denarnico, naj jo zdaj vzame, prav tako tudi torbo; in kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Povem vam namreč, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano: Med hudodelce je bil prištet. To, kar zadeva mene, se bliža izpolnitvi.« Rekli so: »Gospod, glej, tukaj sta dva meča.« On pa jim je dejal: »Dovolj je.«
7. Jezus na vrtu Getsemani
Lk 22, 39-46
(Mt 26,36–46; Mr 14,32–42)

Šel je ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim. Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!«, sam pa se je oddaljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo.
Ko je vstal od molitve, je šel k učencem in ugotovil, da so od žalosti zaspali. Rekel jim je: »Kaj spite? Vstanite in molíte, da ne pridete v skušnjavo.«

8. Jezusa primejo
Lk 22, 47-53
(Mt 26,47–56; Mr 14,43–50; Jn 18,3–11)Medtem ko je še govoril, je prišla množica. Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Približal se je Jezusu, da bi ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj bo, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« In eden izmed njih je udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. Jezus je odgovoril: »Nehajte! Dovolj je!« In dotaknil se je ušesa ter ga ozdravil. Vélikim duhovnikom, poveljnikom v templju in starešinam, ki so prišli nadenj, pa je rekel: »Kakor nad razbojnika
ste prišli z meči in koli. Dan na dan sem bil med vami v templju in niste vzdignili rok nad mene. Toda to je vaša ura in oblast teme.«
9. Peter zataji Jezusa
Lk 22, 54-62
(Mt 26,57–58.69–75; Mr 14,53–54.66–72; Jn 18,12–18.25–27)
Zgrabili so ga torej in odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven in se bridko zjokal.
10. Jezusa zasramujejo in tepejo
Lk 22, 63-65
(Mt 26,67–68; Mr 14,65)

Možje, ki so imeli Jezusa vklenjenega, so ga zasmehovali in pretepali. Zakrili so ga in spraševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« In še veliko drugih kletev so izrekali zoper njega.

11. Jezus pred vélikim zborom

Lk 22,66-71 (Mt 26,59–66; Mr 14,55–64; Jn 18,19–24)

Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor. Rekli so: »Če si ti Mesija,

nam povej!« Rekel jim je: »Če vam povem, mi gotovo ne boste verjeli. In če vas vprašam, mi gotovo ne boste odgovorili. Toda odslej bo Sin človekov sedel na desnici Božje Moči.«

Vsi so dejali: »Ti si torej Božji Sin?« Rekel jim je: »Vi pravite, da sem.«  Oni pa so dejali: »Kaj potrebujemo še pričevanja, saj smo sami slišali iz njegovih ust.«

 

12. Jezus pred Pilatom

Lk 23, 1-5
(Mt 27,1–2.11–14; Mr 15,1–5; Jn 18,28–38)

Vzdignila se je vsa množica in ga peljala k Pilatu. Začeli so ga tožiti in so govorili: »Tega smo zalotili, da zavaja naš narod in brani cesarju dajati davke ter pravi, da je Mesija,
kralj.« Pilat ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« On pa mu je odgovoril: »Ti praviš.« Pilat je rekel vélikim duhovnikom in množici: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« Oni pa so še bolj pritiskali in govorili: »Ljudstvo hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa vse do sèm.«

13. Jezus pred Herodom

Lk 23, 6-12

Ko je Pilat to slišal, je vprašal, ali je ta človek Galilejec. In ko je izvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je bil tiste dni tudi v Jeruzalemu. Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razveselil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovoril. Véliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval, ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu.

Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila.

14. Jezusa obsodijo na smrt

Lk 23, 13-25
(Mt 27,15–26; Mr 15,6–15; Jn 18,39–19,16)

Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in nisem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič smrti vrednega ni storil. Kaznoval ga bom torej in izpustil.«
Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Baraba!« Ta je bil namreč vržen v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora. Pilat jih je znova nagovoril, ker je hotel izpustiti Jezusa. …

15. … Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj, križaj ga!« Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega storil? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; kaznoval ga bom torej in izpustil.« Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo čedalje glasnejše. Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. Izpustil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izročil njihovi volji.

16. Jezusa križajo

Lk 23, 26-43
(Mt 27,32–44; Mr 15,21–32; Jn 19,17–27)

Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‹
Takrat bodo začeli govoriti goram:
›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹
Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?«
Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.«
Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Mesija?
Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«

17. Jezusova smrt

Luka 23, 44-49
(Mt 27,45–56; Mr 15,33–41; Jn 19,28–30)

Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi
do devete ure, ker sonce ni dajalo svetlobe.
Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« In vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, in so videle, kar se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale.

18. Jezusov pogreb

Lk 23, 50-56
(Mt 27,57–61; Mr 15,42–47; Jn 19,38–42)

Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož, ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen. Bil je dan pripravljanja in bližala se je
sobota. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom.
Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno. Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro.
V soboto pa so po zapovedi počivale.

19. Jezusovo vstajenje
Luka 24,1-12
(Mt 28,1–10; Mr 16,1–8; Jn 20,1–10)

Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. Kamen so našle odvaljen od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Ona dva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.
Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.

20. Pot v Emavs

Lk 24, 13-35
(Mr 16,12–13)

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset
stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.
Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju,
ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

21. Jezus se prikaže učencem

Lk 24, 36-49
(Mt 28,16–20; Mr 16,14–18; Jn 20,19–23; Apd 1,6–8)

Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«
Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi?
Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe.
Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel.
Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči. In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave.«

22. Jezusov vnebohod

Lk 24,50-53
(Mr 16,19–20; Apd 1,9–11)

Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.
Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga.