Vsi sveti

1. november

Na današnji dan Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik Vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.

Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so ‘utonili’ v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.

Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni ‘dan mrtvih’, kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.

Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, “radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti”

Vir: http://revija.ognjisce.si/

Kateheza med splošno avdienco papeža Frančiška posvečena upanju in smrti:

»Smrt tako razgali naše življenje,« je dejal sveti oče. »Razkrije nam, da so naša dejanja ponosa, jeze in sovraštva bila jalova. Z obžalovanjem se zavemo, da nismo dovolj ljubili in da nismo iskali to, kar je bistveno.« Vidimo pa tudi, kar smo zares dobrega sejali: ljubezni, za katere smo se žrtvovali.
»Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26). Isto Jezus ponavlja vsakemu med nami vsakokrat, ko smrt raztrga tkanino življenja in čustev. Vse naše življenje se vrti okoli tega, med pobočjem vere in prepadom strahu. »Jaz nisem smrt, jaz sem vstajenje in življenje. Veruješ to?« nam govori Jezus.

»Vsi smo mali in nezaščiteni pred skrivnostjo smrti,« je nadaljeval papež Frančišek. »A kakšna milost, če v tistem trenutku v srcu ohranimo plamen vere! Jezus nas bo prijel za roko, kakor je prijel za roko Jairovo hčerko, in bo še enkrat rekel: ‘Talíta kum. Deklica, vstani.’ Tako bo rekel nam, vsakemu med nami: ‘Dvigni se, vstani!’.«

Po papeževih besedah je ravno to naše upanje pred smrtjo: »Za tistega, ki veruje, so to vrata, ki se povsem na stežaj odprejo. Za nekoga, ki dvomi, je žarek svetlobe, ki pronica skozi špranjo vrat, ki se niso popolnoma zaprla. A za vse nas bo milost, ko nas bo razsvetlila ta luč.«

Celoten govor si lahko preberete na:
http://sl.radiovaticana.va/news/2017/10/18/kateheza_med_splošno_avdienco_posvečena_upanju_in_smrti/1343644